Ne prezgodaj in ne prepozno sva se po jutranjih opravkih odpeljala iz kampa, greva na lov za flamingi in konji kateri so tudi posebnost tega predela. Kar hitro sva našla večjo jato, ki je mirno zajtrkovala v enem od mnogih jezer. Tokrat sva bolj previdno in umirjeno odšla vsak na svojo stran in sva jato lahko slikala iz dveh različnih strani, v ozadju pa sva za dodatek imela še konje. Čeprav so v ogradi so še vedno bili avtohtoni Camarque-ški konji. Po dobrih petnajstih minutah poziranja so se flamingi odločili, da zamenjajo lokacijo naredili so lep prelet in odleteli preko ceste na bolj oddaljeno jezero. Zadovoljna z doživetjem in seveda s posnetim materialom se tudi midva odpraviva naprej avanturam nasproti. Smer Španija se odločiva in že drviva po hitri cesti, da je življenje sestavljeno iz dveh plati mi je dokazalo zvonjenje mojega telefona. "Halo oči a si ti" "je seveda sem jaz saj si me klical" se v šali oglasim našemu Andreju. Po načinu govora, ki je sledil sem že vedel, da nekaj ni dobro, "je veš" je nadaljeval preudarno "mamo en problem" z Lilijano se nemo spogledava in samo izdavim "ja kva pa je" pa nadaljuje najin sin "veš tm u kleti k pride glavna vodovodna lajtnga u hišo je utrgal cev, pa mamo zdej u klet bazen" "kva" sem uspel samo izdavit obenem pa sem pričel iskati prostor, da se ustavim ker kljub brez ročni povezavi si nisem upal privoščiti vožnje v takem stresnem stanju. "Pojdi zapret glavni ventil na drugi strani ceste pri Ivotu" sem mu hitel razlagati, Andrej pa " ja sej je že Aljaž poskusu pa ni šlo je tuk zarustan, da se ga ne da zapret. Sma pa že puklicala na kumunalo pa so rjakl d bojo hit pršl", "ja kaj pa voda v kleti" poizkušam izvedeti "ja sej sma eno pumpo zrihtala pa cev, da pumpama vodo vn iz kleti" "ok dobr sta se znašla" ju pohvalim " dajta ko bodo zaprli vodo poiskušat" in njima razložim kaj naj in kako naj uredita če se bo le dalo, po tem pa naj me pokličeta ali lahko midva brez skrbi nadaljujeva najin dopust. Med čakanjem na klic se pogovarjava kakšno leto je za nama. Povedati moram, da smo na poletnem dopustu proti koncu julija potovala po Norveški sem med klicem domov med pogovorom z mojo mamo po glasu ugotovil, da nekaj ni dobro in ko le bolj odločno povprašam kaj je narobe mi mami končno pove, da je ta trenutek v bolnišnici kjer čaka na operacijo "pa saj ni nič hudega" je rekla "imela sem prometno nesrečo čelno sem se zaletela v nekoga pa nisem peljala hitro" mi je hitela dopovedovati "morda nekaj več kot 80 na uro sigurno ne več kot 90" seveda sem ostal za trenutek brez besed "pa ste vsi udeleženci živi" sem uspel izdaviti "ja ja ni nič hudega so samo mene odpeljal z rešilcem" mi je veselo povedala. Toliko, da samo omenim kaj sva z Lilijano med čakanjem vse govorila in se tolažila, da to pot vsaj ni nihče poškodovan vsaj za enkrat še ne. Po dobri uri zazvoni telefon "vse pod kontrolo" mi sporoči najin mlajši sin Andrej, "sva z Aljažem vse uredila brez skrbi uživajta dopust" . Z moje strani je bila še izrečena velika pohvala kompletni domači reševalni ekipi in pozdrav. No sedaj pa zopet lahko nadaljujeva najino potovanje. Počasi se bližava meji s Španijo ustaviva se še v večjem mestu Perpignan (Perpinya) kjer opraviva en hiter sprehod po starem delu mesta. V informacijo to je bilo nekdaj glavno kontinentalna prestolnica otoške kraljevine Majorca, mesto pa šteje preko tristo tisoč duš. Hiter ogled in na najino žalost greva naprej, če pa bo še kdaj priložnost pa bi si mesto ogledal bolj podrobno. Po avtocesti A9 se hitro pripeljeva do Španske meje no tik nad njo pa je še ena zanimivost katero sva morala obiskati, to je velika trdnjava fort de Bellegard, ki je skoraj malo mestece. Trdnjava je postavljena na hribčku dobesedno nad Špansko mejo, tu so pa res lahko imeli nadzor nad prehodi. Celo uro sva porabila za hiter ogled trdnjave in galerije v njej. Pa pojdiva v še eno od Evropskih držav Reino de Espa?a ali po naše kraljevino Španijo. Skok na bencinsko črpalko potem pa naprej proti najinemu cilju to naj bi bila trenutno Costa Brava kar naj bi bilo v prevodu nekaj kot "divja obala". Ravno tri ure sva potrebovala, da sva prišla do te "divje obale" in, da sva našla kamp ki nama je nudil tudi internetno povezavo, ja tako izbirčna sva že postala. Našla sva prekrasen kamp ki nama je nudil vse to in še nekaj več, tu sva dobila občutek kako mlada sva saj so bili vsi gostje resnično starejši. Tu sva si privoščila, spekla sva si krompirček poleg pa kuhano klobaso in paradižnikovo solato, poleg pa se je po resnično napornem dnevu prileglo hladno pivo. Saj vem, da ni lepo vendar bom priznal ni bilo samo eno. Lahko noč.
NAPREJ
NAZAJ