Main menu:
Jutro naju je pričakalo sveže in sončno, po skromnem zajtrku sva se odpravila na plažo. Poleg naj sva v daljavi videla še eno dekle ki je tekla po peščeni obali. Levo in desno nepregledne peščene plaže v ozadju palme, komaj sva se po eni uri sprehoda odločila, da greva nazaj v kamp kjer morava še poravnati račun. V recepciji so bili resnično prijazni poleg popustov katerih sva bila deležna so nama uporabo interneta podarili, no vse skupaj sva plačala 18€, res ugodno. Da ne pozabim takšnih sanitarij kot jih ima ta kamp še nisem videl tudi v boljših hotelih ne, škoda je edino to, da jih nisem upal slikati saj veste aparat pa toalete in tuši hm. Zdaj pa sva se morala pričeti vračati proti domu, pot je še dolga in kar nekaj idej se mi še rojeva kako bi lahko po najbolj zaviti poti najhitreje prišla do doma. Čez hribovito področje se po ozkih cestah voziva nazaj proti meji s Francijo. Po uri in pol vožnje po nizko poraščenemu hribovju sva zagledala pod nama modri zaliv z majhnim mestecem polnim snežno belih hiš na obali. Cadaques je majhno mestece oddaljeno od Barcelone dobre dve uri in pol vožnje, v njem živi 2500 prebivalcev v času dopustov pa je tu še deset tisoč turistov. Tudi midva sva naredila nekaj krogov po tem lepem mestu, na obrobju pa sem se lotil tudi kaktusov kateri tu rastejo v naravi, opuncija mi je pustila kar nekaj sto nežnih bodic v roki pečejo pa ko vrag. Posloviva se od Cadaquesa in jo zagrizeva v drug hrib zopet nizko grmičevje in ožgana trava. Naslednje mesto podobna slika kot prej El Port de la Selva, to mestece je še manjše kot prejšnje ima pa tudi veliko turističnih kapacitet, ležo pa že skoraj na sami meji vendar po cesti greva zopet nekam v hrib in seveda na drugi strani dol počutim se že kot kakšen "jojo", toda vsak prihod do obale naju navdušuje z svojo lepoto, k enem od takšnih zalivčkov sva se namenoma spustila, ker sva videla da je na obali restavracija. Tu sva si privoščila pijačo stregli pa so naju natakarji z metuljčki in belimi rokavicami. Po avtih na parkirišču sva že ugotovila koliko zvezdic je nad vrati restavracije. Pot nadaljujeva zopet prelaz in na drugi strani manjše mesto Portbou dodal bom samo sliko in že gremo sedaj pa res proti Francoski meji. Čez zadnji prelaz na vrhu katerega je potekala meja in že sva spet v Franciji. Pred prihodom do mesta Cerbere si še ogledava nekakšen spomenik, ki stoji na robu velike pečine spodaj pa kristalno čisto morje. Zapeljeva se v dolino obideva mesto in že sva zopet v gor in dol momentu pokrajina enaka kot v Španiji samo da so se tu že začeli prvi vinogradi. Ob cesti pa se je našel tudi kakšen prodajalec lokalnih pridelkov in dobrot. Dan se je prevesil v popoldan in lakota naju prepriča, da najdeva prostor kjer bova nekaj pojedla, če se prav spomnim sva jedla gobovo juho in pa karbonaro vem, da je bilo dobro ker že kuhava si pripraviva tudi kavo za po poti. Tu pa sem si zamislil, da bi bilo lepo, če bi šla pogledat največji most, ki je postavljen nad mestom Millau. Kar čez hribovje jo mahneva se odločiva, prihraniva na avtocesti in še narava je tu resnično lepa. Vendar naju je čas krepko priganjal tako, da sva se peljala mimo nekaj znamenitosti katere bodo počakale za naslednjič. Eden od krajev katerega naslednjič morava obiskati je Lauroux kjer je zelo lepa podzemna jama. Vpoznih popoldanskih urah uzreva s soncem obsijan impozanten vijadukt, ki je speljan preko velike doline. V mestu sva poiskala prijeten kamp ob reki, možakar na recepciji nama je v lepi angleščini razložil vse kar sva hotela vedeti. V kampu je tudi bazen z ogrevano vodo katerega lahko koristiva tudi pozneje zvečer kljub temu, da je odprt smo do osmih. Ker pa sva prišla nekaj minut prej pa je pustil prižgane luči, če se bova kasneje hotela kopati. Race iz vode poleg najinega avta so naju takoj udomačile in že sva jih veselo krmila, dokler nisva ugotovila, da jih je vse več. Hitro smo se dogovorili kje naj bodo race kje pa midva, večerja malo interneta ki je deloval zelo dobro potem pa med rjuhe dan je bil naporen.