Main menu:
Zjutraj sva pri zajtrku ugotovila, da stoli katere imava niso ravno udobni za sedenje, ker nimajo naslona to bo potrebno nekaj ukrepati. Po zajtrku se posloviva iz kampa in se spustiva malo nižje do glavne ceste ter proti bližnjemu mestu, že kar na vhodu v mesto tam kjer je tudi mestna plaža sva opazila zložljive stole pred trgovino, to bo to seveda če bodo cenovno ugodni. Cena je bila dobra tako, da sva vzela dva stola in še nekaj drobnarij. Od tu sva se odpravila stran od obale v notranjost, hotela sva se izogniti Marseillu, kar nama je tudi lepo uspelo. Pokrajina po kateri sva se vozila je bila resnično nenavadna od kostanja ( maronov ) pa do plutovca, katerega prvotno sploh nisem prepoznal dokler nisem videl zarezanih debel kjer so že odstranili pluto. Zanimiva zadeva tudi sam sem si narezal nekaj plute kar v divjini, vendar so me mravlje skoraj požrle. Neverjetno koliko mravelj živi v tem lubju hrasta plutavca. Pripeljeva se v manjše mesto kjer imajo neverjetno trgovino, prodajajo namreč pipe (fajfe) po domače. Toda to ni kar nekaj, toliko različnih pip še nisem videl. Od materijalov do oblik in različnih likov, res neverjetno. Kasneje sva se ustavila na kmetiji kar velikega vinogradnika v tem predelu, kupila sva tudi nekaj vina za degustacijo. Na poti sva našla tudi del rimske ceste in most iz istega obdobja, topla voda v potoku naju je kar klicala, da si sezujeva čevlje in stopiva v potok. Krajše sprehajanje po mlačni vodi in po gladkih rdečih skalah nama je kar godilo, vendar čas beži in potrebno bo oditi iz tega lepega predela. Pot nadaljujeva po vinorodnem področju, nekje bova še poiskala kakšnega vinogradnika se odločiva in jo skreneva iz glavne asfaltne ceste na ozko makadamsko stezo, katera pelje skozi gozd. Po nekaj krepkih kilometrih se pripeljeva do velike stare kmetije, tu pa sva videla kaj se pravi biti vinogradnik. Neverjetno kašne cisterne so bile postavljene samo v predprostoru. Steklenico vina za vzorec pa sva tudi tu kupila. Po ozkih vaških cestah sva se počasi spuščala preko skalnega masiva mimo Marseilla proti Arlesu tu pa bova vstopila v nacionalni park Camarque kjer upava, da bova našla velike flaminge in pa morda še divje konje, ter seveda kamp za prenočevanje. In glej ga zlomka po dobrih treh urah vožnje sva prišla v ta nacionalni park ujet med sredozemskim morjem in široko delto reke Rhone. To je med drugim tudi največja rečna delta v Evropi park pa pokriva 930 kvadratnih kilometrov površine. Nekaj čapelj in še kakšen ptič se nama je pokazal velikih Flamingov pa nisva uzrla. Cesta naju pelje skozi močvirje in poleg mnogih vodnih kanalov, naenkrat Lili pokaže s prstom nekam na desno in vzklikne "lej jih, lej jih, kako so lepi a vidiš sem ti rekla, da jih bova najdla" ja resnično so lepi problem je samo kje za vraga naj parkiram če pa gre cesta po sredini nasipa levo in desno pa je voda. Nič kar tikoma ob rob ga bom dal si mislim ter vključim vse smernike in že tečeva ven oba oborožena z digitalcem in objektivi, potem pa se je slišalo še samo "škloc, škloc" in pa najini vzdihi občudovanja. Manjša skupina Flamingov se naju je hitro naveličala in se je elegantno dvignila, ter preko najinih glav poletela nekam kjer bodo imeli malo več zasebnosti. Midva sva bila pa tako vesela, ker sva že kar ob prihodu videla nekaj tako lepega. V naslednji tri četrt ure sva že našla kamp in se lepo namestila. Ker pa se je večer hitro bližal bi bilo smiseln sprehod do plaže in morda kakšen lep mediteranski sončni zahod in to je tudi bilo tako. Okrog pol osmih sva se vrnila do avta kjer sva si privoščila domačo suho klobaso z domačo mislim seveda Francosko lokalno iz teh predelov in pa vino katero sva kupila pred nekaj urami pri enem od vinogradnikov ob poti. Tihožitje na kub, zdaj pa samo še prijeten spanec in upajmo, da bo naslednji dan še lepši.