Jutro naju pričaka s toplim soncem, nisva bila ravno zgodnja pa saj zdaj sva pa že na dopustu, zajtrk, kavica in počasi se odpraviva naprej. Ko se peljeva proti Cannu sva gledala morje ob poti, morala sva poiskati pot do obale in se sprehoditi po produ katerega nalagajo valovi sredozemskega morja. Še pogled proti Antibesu in greva naprej. Skrenila sva iz obale proti notranjosti, ozke ceste med nizkim drevjem so naju vodile stran od morske obale. Po dobrih dveh urah hribovskih poti sva ugotovila da je vožnja ob morju tudi lepa in sva se obrnila proti obali, katero sva ponovno dosegla v Saint-Maksimu, ki je ravno nasproti Saint-Tropeza. Pri teh Francoskih imenih res ne vem kako naj jih napišem, da bo pravilno. Kakor koli v tem delu pa je bilo sonce že tako močno, da bi se lahko midva malo namočila v morju. Od besed sva šla kar na dejanja in že poležavava na obali s pogledom na Saint-Trope. Ta majhen vendar do zadnjega kotička napolnjen kraj sva uspela pogledati samo bežno, problem sva namreč imela s parkiranjem. Po dveh krogih skozi center nisva uspela najti prostora kjer bi pustila najino "Zofi". Po daljšem vijuganju po ozkih ulicah Saint-Tropeja sva uzrla prostor kjer pa bi morda lahko parkirala. Težava pa je, da nisem bil prepričan ali je tam sploh dovoljeno ali ne. Parkirava in urno proti malo bolj oddaljenem mestnem jedru. Na pol poti pa vidiva kako mestni redarji pišejo lističe na avtomobile in jih slikajo, no da nebi najina Zofi pristala v kakšnem foto albumu tega kraja sva se, kar obrnila in jo ucvrla proti avtu in ven iz mesta, slikala bova drugič. Sva pa imela več sreče že po dveh ali treh kilometrih v drugem manjšem kraju kjer je krasna plaža, tam pa sva lahko parkirala in v miru naredila kosilo. No če povem po pravici sva piščanca kupila že pečenega v bližnji trgovini, poleg pa še motovilec in francoski kruh. Kot običajno je bil na koncu kozarček cvička iz Funkelove domačije. Po obilnem kosilu sva se odpravila v lokal ob plaži kjer običajno nebi šla na pijačo vendar tudi to ima svoj čar. Lilijana si je privoščila daiquiri cocktail jaz pa sem se zadovoljil s kozarcem prijetno ohlajenega piva, pogled je bil prijeten. Na plaži je bilo kar nekaj ljudi ki so imeli s seboj male psičke katerih nakit in oblekice so verjetno stale več kot pa najin cel dopust, toda lokal je bil pa prazen in vse se je vrtelo okrog naju. Potem sem šele opazil, da so ga ravnokar odprli.
Počasi se odpraviva potrebno bo poiskati kamp kjer bova ta dan prespala. Ko se premikava vidiva veliko naplavin ob cesti v bližnjem jarku vidiva avtomobil zrinjen med korenine podrtih dreves. Šele proti večeru ko sva našla kamp sva preko interneta videla, da je v tem predelu nekaj dni nazaj divjalo strašno neurje, ki je naredil ogromno škode. Tudi kamp kjer sva se namestila je bil odprt samo v manjšem spodnjem delu, zgoraj pa je uničilo skoraj dve tretjini kampa. Ker pa je internet deloval sva se lahko malo povezala domov in sva še kakšno rekla s najinimi domačimi in pa prijatelji. Vsekakor je ta način komunikacije cenejši kot pa z telefoni. Tema je kar hitro prekrila kamp ki je bil na gosto posejan z manjšimi drevesi, midva pa sva tudi ravno prav utrujena legla k počitku.
NAPREJ
NAZAJ