Main menu:
Trinajsti dan. Po toliko dneh potovanja se na nama že pozna utrujenost. Komaj ob pol devetih sva prilezla izpod rjuh, seveda zgodnjih sprehodov in praznjenja mehurja ne bom ponovno opisoval. Zajtrk nato "umivanje zob" in gremo naprej proti Trondheimu . Pred mestom se vključiva na avtocesto, seveda pa morava po nekaj kilometrih že plačati cestnino, tunelnino in vstop v mesto. Tudi v tem predelu sva se že potepala. Približno sva vedela kje je športni center z skakalnicami, kjer si bova pripravila kosilo. Pripeljala sva se pod lepo urejene skakalnice kjer nama niso zaračunali ogleda niti parkirnine niso pobirali. Mimo skakalnic se odpeljeva proti prijetni senci za drevesi kjer bova kuhala. Po toliko dnevih nama je priprava kosila postala rutina in od naju ne zahteva več veliko priprav. Kosilo je gotovo, če času ki piše na jušni vrečki ali konzervi prištejete tri minute. Vse poteka zelo organizirano in usklajeno. Pojeva in že pospravljam med tem ko Lilijana pripravlja kavo. Odbrziva naprej ustaviva se samo za nujne potrebe. Rad bi prišel čim dlje. Lakota pa je tista ki prisili nogo da se prestavi na zavoro. Prvo možno parkirišče ki bo na poti bo ustrezalo najinim kriterijem. Parkirišče je bilo zasedeno z dvema avtodomoma za katerima sva parkirala tudi midva . Miza ki je bila poleg se je hitro spremenila v priročno kuhinjo. Iz avtodoma je pristopil mlajši moški in naju lepo pozdravil. Malo smo se pomenili, potem pa sva se lotila priprave večerje. Ne boste verjeli zopet je zadišalo po pečeni slanini in jajcih. Komaj pa sva pojedla je začelo narahlo rositi. Ravno toliko da nisva mogla sedeti zunaj. Ker je bila ura še nekako normalna, sem se odločil da greva še naprej. Vožnja po mokri cesti ni ravno prijetna, povečana pozornost povzroči tudi hitrejšo utrujenost. Ko začne okrog oči zbadati in imaš občutek, da si boš malo pomencal oči in bo bilo bolje, je skrajni čas da poiščeva prostor za spanje. Ko se po manjšem klancu pripeljeva do vrha zagledava ob levi strani ceste uvoz v prijetno počivališče. Deževati je med tem tudi prenehalo. Našla sva si prostor kjer sva lepo postavila najino Zofko in se odpravila spat. Jutro je bilo kar hladno, sinočnji dež je za nekaj stopinj ohladil ozračje. Ker sanitarije izjemoma niso bile najboljše sva se na hitro umila kar z čistilnimi robčki ki na takšnem potovanju spadajo v osnovno opremo. Zajtrk je bil zelo skromen keksi namazani z lešnikovo kremo, še kava v lončke in greva naprej. V dobri uri in pol že prečkava mejo z Švedsko. Ker pa se nisva vozila po večjih cestah kjer so označene črte sploh nisva točno vedela kdaj je bila meja.
Pripeljeva se ob Dalslandskih kanalih do Gustavsforsa kjer je prijetno mesto za kampiranje tu si lahko izposodiš kanu in z njim potuješ po kanalih ki se prepredajo tukaj okoli. V ozadju opaziva zgradbo z imenom Alcatraz kot zapor v Ameriki. No zdaj pa lahko rečem da se je najino dopustovanje zaključilo, kar se je dogajalo po tem ni več normalno. Od Alcatraza sva se odpeljala ob dveh popoldan prvotno sva mislila da bi šla v Goteborgu na trajekt za Dansko in preko Danske v Nemčijo. Toda ko sva prišla do ogromnega pristanišča sem na blagajni izvedel ceno za trajekt me je minilo, hotel sem iti naprej da obrnem vendar ni mogoče, tako sem se moral vzvratno peljati po ozki stezi ki gre proti blagajni, bilo je kar glasno in razburljivo. Greva ven iz Goteborga in jo mahneva proti Helsingborgu. Tako naju pot pripelje ponovno mimo Halmstada kjer sva pred dvanajstimi dnevi oživljala najino Zofiko . Malo pred deveto zvečer pridrviva v pristanišče Helsingborg kjer se v zadnjih minutah vkrcava za Helsingor na Danskem . Plovba je kratka zaliv med državama je širok komaj pet kilometrov, kot bi mignil smo prispeli v Helsingor. Pred vstopom v pristanišče nas je zahajajoče sonce nagradilo s pogledom na rumeno rdeče obsijano Hamletovo mesto.