Main menu:
Nervoza na višku lakota tudi Lilijana je že obupala, jaz pa poln adrenalina. Gremo kar naprej kot dobro podmazan stroj. Preko cele Danske do Rodbyhavna kjer sva kot da bi imela vse do potankosti preračunano ujela polnočni trajekta za Nemčijo. Po prihodu v Puttgarden sem se komaj zbral, da sem odpeljal iz pristanišča. Nujno morava najti prostor za spanje. K sreči sva po nekaj mučnih kilometrih le našla prostor kjer sva se kar brez večerje odpravila spat. Ura je bila že več kot ena zjutraj, lahko noč. Naslednje jutro sva se zbudila še vedno utrujena. Počivališče je bilo namreč zelo prometno. Avtomobili so se menjavali celo noč. Nadaljujeva pot po lokalnih cestah. Po naključju se peljeva mimo table ki označuje Serengeti živalski park. V navigacjo vpiševa naslov in se s pomočjo navigacije odpeljeva proti Hodenhagenu kjer je park. Bila sva zelo presenečena nad safarijem. Z avtom se zapelješ mimo ograje in mostu v notranjost parka. Živali se sprehajajo poleg avtomobila in te gledajo skozi okno. Občutek je resnično nenavaden. Področje je veliko skoraj dva kvadratna kilometra. Na tej površini so zbrali živali skoraj iz celega sveta. Škoda da naju je pregnal naliv, toda tudi živali se ob dežju skrijejo. Ob robu parka se nahaja tudi večji zabaviščni park v katerega lahko greš če imaš karto iz safari parka. To pot nisva izkoristila možnosti zabave malo zaradi utrujenosti malo pa zaradi dejstva, da je bilo vse mokro. Za finalni del dopusta sem pri vključevanju na avtocesto spregledal znak z omejitvijo in že se je zabliskalo. Upam da nisem bil veliko hitrejši kot je dovoljeno. Ko bo prišla pošta če bo sploh prišla bom šele točno vedel. Po Nemških avtocestah kar hitro premagujeva kilometre. Toda ko na avtocesti zaropota potem se vse ustavi za nekaj ur in ravno to se nama je zgodilo. Kar nekaj ur sva preživela v koloni. Ob eni uri zjutraj sva pridrvela na avtocestno počivališče v Haag am Hausruck v Avstriji. Na polnem parkirišču komaj najdeva prostor za izmučeno Zofi in naju. Dežne kaplje so naju hitro uspavale.
Zjutraj vsaj ni več deževalo, bilo pa je hladno. Ker sva že tik pred domom si privoščiva zajtrk v restavraciji nad parkiriščem. Pecivo in velika skodelica kave, za povrh pa kozarec sveže iztisnjenega soka. To naju je ponovno spravil v ritem za nadaljevanje poti. Po štiristo kilometrih se pripeljeva v Šentjur pri Celju kjer se na poti domu ustaviva na kavi pri najinih prijateljih. Povedati je bilo veliko toda počasi morava proti domu. N poznih popoldanskih urah se pripeljeva domov. Po osem tisoč tristo devetinsedemdeset prevoženih kilometrih in po šestnajstih dneh potovanja sva srečno parkirala najino Zofijo pred hišo na Brnici 12. Takšen način potovanja zahteva od človeka veliko odpovedovanja in prilagajanja. Vedno ni vse tako kot bi si želel. Toda ko se ozrem nazaj vidim toliko lepih trenutkov, da je vse slabo pozabljeno. Veliko ljudi hodi na dopust in tam živi enako kot doma. Enaka opravila ista rutina nič novega. Največkrat veliko let hodijo v isti kraj, kjer srečujejo iste ljudi. Upam da je potopis vsaj približno pričaral občutke katere doživljava na takšnem potovanju. Slike ki so v knjižici so samo drobec iz obsežnega foto arhiva. Naslednjič opišem še kakšno potovanje. Morda do Nordkapa ali pot po Normandiji. Lahko pa združim vsa potovanja v daljši potopis po širši Evropi. Najraje pa kar opišem dogodivščine le če me hoče kdo poslušati.
Zahvaljujem se svoji sopotnici in soprogi za potrpljenje, katerega je vsekakor morala imeti na poti z menoj.
Brnica Julij 2009 Bogdan Ledinek
NADALJEVANJE