Main menu:
Kar preko nekaj tunelov naju je vodila pot po tem razčlenjenem delu Norveške, sploh ne veš ali se voziš ob morski obali ali ob obali jezera. Kmalu opazim na desni strani parkirišče, zavijem s ceste in že sva parkirala. Prostor kamor sva prišla je strašno zanimiv. Majhna jezera so se ustvarila nad kanjonom v katerem ima pot reka katero so umirili z prekati. Sicer betonske tvorbe se vklopijo v naravno okolje tako da se sploh ne opazi če človek ni pozoren. Zelo zanimivo je stati na gladki skali na eni strani jezero na drugi pa nekaj deset metrov prepada. Tudi Lilijana je našla pogum in se je postavila na rob tako da sem jo lahko slikal. Vožnja poteka umirjeno in po predpisih, le malokdo si tu privošči divjanje in hitro vožnjo. Enako umirjeno se z avtom prevažaš po vsej Skandinaviji. Kultura voznikov je na visokem nivoju, tudi prometne nesreče sva videla zelo redko. Voziti se je bolj prijetno, če ne vidiš prižganih sveč na vsakem malo bolj zavitem delu ceste. Preko tunela se pripeljeva in zagledava dolino pod nama. Cesta poteka po poraščenem terenu in je speljana kot kača ki se zvija proti dolini kjer je jezero. Med vožnjo navzdol opazim na levi strani hrib zanimive oblike do katerega pelje cesta. Seveda se morava takoj odpraviva tjakaj. V dolini zavijeva levo mimo kampa ki leži ob jezeru. Peljeva se po cesti ob nizko rastočem drevje navzgor proti vrhu gore katero sva opazovala. Cesta se je že po nekaj kilometrih spremenila v makadamsko po videzu bolj industrijsko pot. Po nekaj sto prevoženih višinskih metrih sva prišla do konca poti. Nekdaj so vrtali v goro, rov je zazidan in zamrežen zato pa je speljana cesta do tu. Narediva nekaj slik obrnem avto in že se vračava v dolino proti glavni cesti. Po minuti vožnje opaziva avto, ki prav tako kot midva raziskuje kam ga bo pot privedla. Ker je že skoraj pred koncem poti ga nima smisla opozoriti, samo pozdravimo se in naprej eden mimo drugega.
Po glavni cesti nadaljujeva potovanje. Voziva se po novi cesti mimo Rognana. Tu sva pred leti v deževnem vremenu zaman iskala muzej o "krvavi cesti" ki so jo pod nacistično okupacijo gradili ujetniki. Med njimi je bilo tudi več tisoč ujetnikov iz nekdanje Jugoslavije. Je pa zanimivo da sva se danes ustavila na istem počivališču kot pred leti in tudi tokrat sva tu lepo jedla, edina razlika je da sva prejšnjikrat tu večerjala in potem prespala danes bova pa imela tu kosilo. Počivališče je urejeno in ima pokrit prostor v katerem sta dva ražnja. Skuhava si testenine malo parmezana in pancete. Po toplem obroku se prileže tudi kozarček vina. Ker sem jaz voznik moram ostati pri enem kozarčku, po kosilu bova pot namreč še nadaljevala. Lilijana pa si kot sopotnik lahko privošči še enega za na pot. Ta drugi ji je verjetno obudil željo po popoldanskem spanju. Komaj sem jo prepričal da se lahko zadaj uleže in med vožnjo počije. Rečeno storjeno in že sem lahko vozil po ritmu smrčanja. Po dobri uri žaganja se je zbudila. Kar med vožnjo se je premestila na sovozniški sedež. Navigator je na svojem mestu gremo naprej. Kmalu se pripeljeva do Laksforsena kjer upam da si bova zopet lahko ogledala losose, oziroma po Liljanino "lose" kateri se borijo z močjo vode. Tako kot prejšnjikrat sva tudi sedaj imela srečo. Lososi so bili čisto nori, skakali so v več kot deset metrov visoki in trideset metrov široki slap. Voda se je penila ko je ustvarjala vrtince preko skal kjer se je spuščala. Kot po običaju nisem bil najbolj zadovoljen s točko od koder je preko ograje mogoče slikati. Ograja je seveda postavljena zgolj zaradi varnosti obiskovalcev, brzice spodaj so resnično nevarne. Nisem edini ki je hotel priti bliže reki. Pot preko ograje do reke je kar solidno uhojena , tako da sva oba z Lilijano šla do boljše lokacije kjer lahko slikaš borbo rib proti naravi. Po dolge pol ure plezanja po mokrih skalah in slikanja velikih lososov sem po drugi strani splezal nazaj do parkirišča kjer me je Lilijana že zaskrbljeno čakala. Saj je ni skrbelo da se mi kaj zgodi. Nerodna stvar je bila ta, da sem imel ključe od avtomobila v svojem žepu. Slike bi morale bit lepe, saj je bila svetloba skoraj idealna. Greva naprej, da si poiščeva primeren prostor za prenočevanje. Voziva se ob reki včasih je skrita v takšen kanjon da samo slutiš da je reka res spodaj. Včasih pa se prav leno vleče po dolini in ustvarja manjša jezera z otočki v njih. Na enem od takšnih počasnejših delov reke je postavljeno manjše počivališče, ravno prav za naju. Samo en avtodom je bil parkiran vse ostalo pa je bilo prazno. Odločiva se za prostor kjer sem avto lahko postavil tako, da je zadnji del kjer imava mizo oziroma vhod v spalnico, gledal proti reki. Kasneje sva lahko ležala v postelji in opazovala lesketanje vode v večernem soncu. Namesto glasbe pa sva poslušala žuborenje vode preko zglajenih kamnov. Ob devetih zvečer je sonce preko smrek osvetljevalo reko za nama, midva pa ob bogato obloženi mizi pričneva večerjo. Danes je na jedilniku : kruh z bučnimi semeni, sveže odprt mesni narezek, na tanko narezana čebula in pa solata z škampi. Od pijač danes strežemo cviček iz Funkelove domačije letnik 2007 in mineralno vodo San Benedeto. Vam povem da je že sama lokacija vredna vsaj štiri zvezdice. Ob pol enajstih se počasi pripraviva na počitek, svež zrak in prijetna utrujenost hitro opravita svoje.