Main menu:
Po nekaj zanimivih postankih se pripeljeva do razcepa, kjer se bova morala odločiti ali greva po krajši poti ali po daljši. Lilijana ki je zadolžena za odkrivanje zanimivosti mi je hitela razlagati kaj bova po daljši poti lahko vse videla. Imela je tudi nekaj prospektov in katalogov katere sva sproti pobirala na turističnih informacijskih točkah. Torej daljša pot, levo in gremo naprej. Tudi v navigaciji določenih delov ceste po kateri sva se peljala še ni bilo vrisanih. Vendar se s tem ne obremenjujeva preveč, nekam bova že prišla. Skoraj sem pozabil omeniti dogodek katerega se bova oba rada spomnila. Na enem od vijugastih odsekov ceste sva dohitel manjšo kolono na čelu katere je bil avtodom. Ceste res niso najbolj široke, tako da je voznik avtodoma vozil bolj po levi kot po desni. Domačini za njim so bili že kar malo nervozni in kadar se je pokazala najmanjša možnost ga je kdo prehitel. Ko sva se mu že dovolj približala sva opazila, da je ta nesrečnik opremljen z Ljubljansko registrsko tablico. Juhu prvi Slovenec odkar sva v Skandinaviji. Počasi ga dohitim in medtem ko se vozim za njim mu nekajkrat pomežiknem z lučmi, da ga opozorim nase. Po nekaj kilometrih vožnje se mi je ponudila možnost, da ga varno prehitim. Med tem sva seveda oba pogledovala proti njim in med hupanjem pozdravljala ljudi v avtodomu, oni pa so pomahali nazaj. Najin namen je bil, da se na prvem parkirišču kjer bo možno ustavimo in rečemo kakšno po domače. Nenazadnje smo toliko tisoč kilometrov od doma da ne srečaš sonarodnjaka prav pogosto. Vendar glej ga zlomka, ko sem videl znak za počivališče sem že dosti prej vključil smerokaz in z rahlim večkratnim pritiskom na stopalko zavore opozoril za menoj vozeč avtodom da se bom ustavil. Jaz desno na počivališče oni pa dvakrat na hupo bip bip in mimo naju naprej po cesti. Midva sva bila tako presenečena, da sva se samo spogledala in se začela naglas smejati. Kaj hočeš vsak po svoje gleda na potovanja in avanture. Ne glede na najino sentimentalno razumevanje potovanja in druženja sva nadaljevala pot proti jugu. Vsaj mislim da sva bila obrnjena navzdol. S temi določevanji smeri sem imel vedno težave. Kakor koli je že vem, da je postajalo topleje in sem se lahko zunaj končno sprehajal brez vetrovke. Utrujenost in potreba po hrani se opazi takoj ko iz normalnega pogovora prideva do prerekanja običajno o nepomembnih stvareh. Nujno je potrebno ustaviti. Pod velikim mostom pred Narvikom sva našla idealno mesto za počitek in umiritev. Ne glede na potrebo po kosilu je bila utrujenost pri meni večja kot lakota, torej sem moral pred kosilom malo oddahniti. Med tem je moja boljša polovica odkrivala lepote in fotografirala okolico. Po dveh urah trdnega spanja me je Lilijana prebudila. Lotil sem se priprave kosila. V hladilniku sva imela še nekaj slanine, torej odločitev kaj za kosilo ni bila pretežka. Pečena slanina in krompirjeva solata, pod nama pa prelep morski zaliv, kaj drugega bi si človek še lahko želel. Moj navigator Lilijana je našla še eno zanimivo točko. Sicer nama je bila popolnoma s poti toda nič ne de. Ogledat si greva njihov nacionalni ponos, to je 1392 metrov visoka gora Stetind katera je resnično zanimiva. Granitni masiv se dobesedno dviguje iz morskega zaliva v nebo. Skozi goro poteka tunel na drugo stran. Za vzpon se seveda nisva odločila. Sva pa pot nadaljevala proti Kjopsviku kjer se bova vkrcala na trajekt. Da prideva preko fjorda do kraja Drag je kakšnih trideset minut vožnje. Na trajektu nama je zopet zadišalo po sladoledu, rečeno storjeno in že sva se sladkala z njim. Ko smo nekaj čez osmo zvečer pristali v Dragu sva se odpeljala proti glavni cesti, vmes pa iščeva primerno mesto za prenočevanje. V teh predelih ni toliko prometa in tudi počivališča niso tako urejena kakor drugod. Po glavni cesti se voziva že nekaj kilometrov in ne srečava nobenega avtomobila. Prispeva do konca fjorda v katerega se zliva reka preko katere se ravnokar peljeva . Narava je preveč čarobna da se nebi ustavila. Desno ob cesti zagledam odcep kot kakšna slaba gozdna pot. Peljeva se kakšnih sto metrov nižje,kjer se cesta konča. Tu pa vidim, da bi lahko zapeljal preko skalnega platoja do roba fjorda. To je bilo potrebno izkoristiti, sploh ko sem videl na kakšni lokaciji lahko preživiva noč. Nisem se obotavljal zapeljal sem avto navzdol po kamniti plošči prav do roba fjorda. Parkirala sva nekaj deset metrov stran od obale, za slučaj plime in oseke. Saj veste, da nebi sredi noči odplula po fjordu. Od ceste sva bila odmaknjena ravno toliko da naju morebitni promet ni motil oziroma ga sploh nisva slišala. Parkirala sva še na trdni podlagi, ki pa se je po metru ali dveh že spremenila v peščeni del kjer je ob najvišjem nivoju že voda. V ozadju so se najine oči lahko spočile ob pogledu na lep zelen gozd. Ker sva se tu ustavila za prenočevanje sva si lahko privoščila po hladni večerji tudi kozarec prijetno ohlajenega vina. Užitek je resnično pravi bolje skoraj ne more biti. Kljub pozni uri naju je sonce prijetno grelo in tudi pogled na zaliv obsijan z večernim soncem je bil izreden. Po peščeni obali fjorda se odpraviva nekaj sto metrov višje proti zaključku zaliva. Tu v fjord priteče gorski potok. Kaskade preko katerih se je kristalno čista voda spuščala proti zalivu, so bile videti kot dobro premišljeno delo oblikovalca. Gozd ki obdaja potok iz obeh strani je po večini sestavljen iz borovcev le sem in tja se pojavi kakšna breza.
Med preskakovanjem kamnitih blokov kjer voda ustvarja svoj prijeten zvok sva poskušala vsak s svojim aparatom ujeti trenutek ko kapljice vode kot biseri zalesketajo v večernem soncu. Vmes sva opazila, da je nad nama poskušal parkirati manjši kombi vendar je imel težave zaradi neravnega terena. Pristopila sva do ženske katera je zunaj avta usmerjala voznika in jo ogovorila. Povedal sem ji da je nekaj sto metrov nižje lepo urejen dostop iz ceste proti zalivu in si bosta lažje našla raven teren za prenočevanje, pa še prijetne sosede bosta imela naju namreč. Med tem ko sta se nova bodoča soseda odpeljala nazaj na cesto sva se midva preko gozda odpravila proti najinemu avtu. Ko sva prišla do avta sva opazila da se Danca nista upala spustiti z avtom preko kamnitih plošč temveč sta se parkirala na zgornjem delu kjer je tudi prijetno mesto za prenočevanje. Zelo hitro smo vzpostavili kontakt in že je padel dogovor da se kasneje dobimo pred najinim domom kjer bova imela taborni ogenj.
Da bo ogenj je potrebno nabrati drva, k sreči sva že prej opazila kar nekaj podrtih dreves v gozdu kjer sva se sprehajala. Hitro se odpravim v gozd in prinesem kar veliko drv. Okrog enajstih zvečer sem zakuril in že je Lilijana prinesla sladkorno peno da jo bova pekla, po polnoči pa sta k nama prišla tudi soseda Danca prinesla sta svoja stola in pa kotliček v katerem bo skuhal pravo dansko kavo vsaj tako sta nama zagotovila nova prijatelja. Ruth in Jorge kakor je ime najinima prijateljema sta prav simpatičen par vidi se njima da sta prava skavta. Kavo je skuhal na prav poseben način. S seboj je imel vrv na koncu katere je bil lesen zatič. V kopici vej je našel primerno na katero je privezal kotliček in ga spustil v ogenj. Voda je kar hitro zavrela in že je zadišalo po kavi. Jorg je s seboj prinesel še pivo in veselica se je lahko pričela. Vsi smo se zabavali ob peki sladkorne pene in pogovoru o tem in onem. Jorg je pil Slovensko pivo jaz pa Dansko. Tudi Ruth je bila navdušena nad našim slovenskim posebnežem cvičkom katerega sem ji natočil. Po občutku se je zelo težko orientirati. Dnevna svetloba je štiriindvajset ur zato smo po utrujenosti ugotovili, da bi morda počasi zaključili naše druženje. Ob pogledu na uro pa nam je bilo jasno da zjutraj ne bomo bili ravno zgodnji. Ura je bila že skoraj tri zjutraj. Dovolj je bilo, gremo spat lahko noč.
Ob petih zjutraj nama je spanje prekinil nemiren mehur. Potem pa naprej do devetih zjutraj poležavanje in dremanje. Ko sva odprla vrata na najinem domu sva uzrla lep sončen dan. Avto je bil obrnjen tako da sem odprl zadnja vrata in sva lepo iz postelje gledala po modrem zalivu. Da bova lažje opravila jutranje umivanje, se odpravim z vrečo za vodo proti potoku. Tam natočim svežo gorsko vodo in jo prinesem do avta kjer imava priročno kopalnico. V solarni vreči in ob toplem jutranjem soncu se voda hitro ogreje na prijetnih osemnajst stopinj. Ravno prav osvežilno za umivanje. Zajtrk je že bil gotov tega je danes priskrbela Lilijana med tem ko sem sam urejal kopalnico. Med kuhanjem kave sva opazila da se je tudi pri sosedih zgoraj začelo nekaj dogajati. Po kratkem obisku in ogledu njunega doma sva se poslovila od najinih prijateljev izmenjali smo si še naslove in gremo naprej. Seveda pa je bila posebna zanimivost dejstvo kako bom jaz priplezal z avtom preko skalnih plošč pod katerimi sva bila parkirana. Lilijana na eni strani Jorge na drugi, vsak s svojim aparatom v roki jaz pa v Zofko in v trenutku sva poletela preko skalnega platoja do kamnite ceste ki vodi proti glavni cesti nad nami. Hupanje in mahanje in že sva na poti.
NADALJEVANJE NAZAJ