Main menu:
Še vedno je nedelja torej gospodov dan, občutek imam kot da mu je dolgčas in se igra z vremenom. Prispeva v dolino na sončno stran otoka. Tudi tu ponujajo oglede s hitrimi čolni. Zapeljejo te proti otokom kjer se zadržujejo tjulenji in pa kolonije ptic oziroma pingvinov mislim da se imenujejo Pafins. Naslednjič si jih bova šla ogledat, če naju pot zopet popelje v te kraje. Malo se še sprehodiva po peščeni plaži potem pa morava počasi proti domu, oziroma proti kampu da se pripraviva za večerno avanturo. Poravnala sva vse stroške v kampu in se poslovila od fanta ki je opravljal delo receptorja. Cene so bile resnično nizke vsaj če primerjam Hrvaško obalo in njihove kamp. Res pa je da ti na Jadranu na parceli za kampiranje ponudijo toliko kamenja da ima že to svojo ceno. Eno uro pred odhodom se resnično zberemo v agenciji kjer nas obvestijo, da je kapitan ravnokar sporočil da se bomo odpravili na odprto morje kjer se zadržujejo kiti. Vsem so dali tablete proti slabosti in nam na kratko še obrazložili kako bo vse potekalo. Z avtom se odpeljeva na drugo stran pomola kjer je veliko parkirišče, toplo se oblečeva, temperatura v arktičnem morju tudi poleti ni ravno primerna za kratke hlače. Na našo žalost pa se tudi vreme ni nič izboljšalo, še vedno je megleno. Ker pa imava še čas si pripraviva nekaj za pod zob. Kruh klobasa in sir se nama je kar prilegla. Ob osmih se je ladja pripeljala do pomola, ljudje so se začeli izkrcavati opazoval sem njihove obraze, videti so bili utrujeni vendar tudi zadovoljni. V nekaj minutah je bila ladja izkrcana vodič nas je pozval da se zberemo pred mostičkom ki je bil pripet na barko. Malo morajo še pospraviti potem pa se lahko vkrcamo. Potrebno se je bilo preriniti v ospredje da poskušava dobiti dobro mesto kjer bova sedela, uspelo nama je dobiti prostor na levi strani premca. Prijetno sva se stisnila v zavetje barke in čakala da izpljujemo. Na barki je bilo pet vodičev jezikovno so pokrili vse bolj pomembne jezike sveta razen bivše Juge ne. Začeli so nam razlagati kašen je plan kako je potrebno postopati v primeru da se kaj zgodi z ladjo. Ponudili so nam tudi dodatna oblačila v primeru da kdo ni dovolj oblečen. Počasi izpljujemo iz varnega zavetja pristanišča, tisti trenutek ko smo zapluli okrog valobrana ki ščiti pristanišče smo vedeli da plovba ne bo ena od bolj prijetnih. Vendar cilj te plovbe nam bo poplačal vse zibanje in težave. Ker je pot kar dolga in naporna so imeli pripravljeno kavo ali pa čaj poleg pa si lahko vzel še kekse ki so bili podobni albert keksom. Po dobri uri in pol smo opazili, da se nekaj dogaja. Vodiči so se pogovarjali s posadko. Opazovalec, ki je bil na sredini ladje in je bil opremljen s sonarjem nam je preko zvočnikov posredoval zvoke s katerimi se oglašajo kiti. Nahajali so se nekje pod nami. Pričakovanje je bilo na višku.
Kdo bo prvi ugledal kita. Pomembno je tudi na kateri strani ladje si. Vsi smo tekali sem in tja ter si poskušali pridobiti najboljši prostor za slikanja in ogled. Jaz sem v začetku držal v eni roki kamero v drugi pa fotoaparat. Kasneje sem ugotovil, da bo že samo slikanje dovolj velik podvig. Po desetih minutah nekdo zakriči. Na desni strani se je videl curek vode katerega brizgne kit ki se pripravlja na ponovni potop v globine. Vsi smo se zagnali proti tisti strani barke kjer je bil opažen. Lahko si predstavljate kako je bilo videti ko smo vsi hoteli biti ob ograji na premcu barke. Po območju kjer so bili kiti smo krožili celo uro, kapitan nas je pripeljal na deset do petnajst metrov od kita kateri se je pripravljal na potop. Izkušeni vodniki so nas natančno obveščali kdaj je kit zadnjič vdihnil pred potopom. Fantje in dekleta resnično poznajo te živali do podrobnosti. Nekatere so poznali celo po imenu. Kiti glavači se ločijo po zadnji plavuti. Nazobčanost repne plavuti je namreč kot prstni odtis pri človeku, vsak je edinstven. V eni uri smo imeli priložnost opazovati pet kitov glavačev preden so se potopili v globine morja čisto od blizu, tiste katere pa smo videli na daljavo pa sploh nismo šteli. Med temi bližnjimi je bil tudi, po registru kitov sodeč, eden izmed največjih katere imajo zabeležene. Spoznali smo ga po beli lisi poleg hrbtne plavuti, ta velikan je meril v dolžino dobrih osemnajst metrov. Ti orjaki tehtajo tudi več kot petinpetdeset ton. Potrebno je tudi povedati, da so tu sami samci, samice z mladiči se zadržujejo na drugem koncu zemeljske krogle v toplejših vodah. Samci se namreč po tem ko oplodijo samico, katera se pari vsakih tri do šest let, odmaknejo v severna morja tako da imajo samice dovolj hrane zase in za naraščaj. Vsakih nekaj let se ponovno srečajo in ves ciklus se ponovi. Šel pri osemnajsti letih, ko mladi samci dosežejo spolno zrelost, se pridružijo odraslim samcem. Mlajši pa še vedno ostanejo s samicami. Vse to so nas poučili že dan prej ko smo si ogledovali muzej.
Da sta dva odrasla kita eden poleg drugega je tudi redkost, so nas opozorili in nam pokazali velika kita kako le nekaj metrov drug od drugega mirno plavata in se pripravljata za potop. Neverjetno je opazovati tako ogromno žival v svojem naravnem okolju. Preden se pripravi za potop spusti svojo veliko glavo pod vodo v istem trenutku pa dvigne repno plavut nad vodo in se nežno potopi v globine morja, kjer lahko ostane tudi več kot eno uro. Ti kiti se potapljajo do velikih globin tudi okrog tri tisoč metrov. Mi smo se nahajali na obrobju velikega morskega kanjon kjer je bila globina nekje okrog sedemsto metrov zato pa so kiti tu. Počasi smo se morali obrniti nazaj proti pristanišču. No tu pa sem doživel tudi nekaj kar se mi je zdelo skoraj nemogoče. Lilijana se je odločila, da bo nahranila ribe v morju ob enem pa je še prepleskala levo stran barke. Verjetno malica pred odhodom res ni bila najboljša ideja. Da se ji je želodec pomiril sem jo peljal na srednji del ladje. Tu se najmanj občuti zibanje v valovih arktičnega morja. Na poti nazaj so nam postregli s toplo juho in kruhom, seveda je bilo to postreženo v plastičnih posodicah med tem ko se je barka močno zibala. Poleg hrane smo imeli na voljo tudi kavo ali čaj. Verjetno ni potrebno posebej poudarjati kdo na barki ni več jedel. Med povratkom so nam člani ekipe pripravili poročilo o potovanju, kje smo bili, koliko kitov smo videli in podobno, temperatura zraka je bila enajst stopinj, nič kaj toplo ob dodanem vetru pa sploh ne. Malo pred polnočjo smo prispeli nazaj v pristanišče. Zelo hitro sva se odpravila v avto in naravnost preko otoka do Stava kjer sva si že prej ogledala kraj kjer bova lahko prespala. V eni uri sva že bila v deželi sanj. Enajsti dan najinega potepanja sva se začela vračati proti domu, kar pa še ne pomeni da se je vse končalo. Mnogo zanimivih stvari naju upam še čaka. Voziva se preko otoka Andoy, cesta poteka po osrednjem delu in tako morja ne vidiva. Kmalu se pripeljeva do prehoda iz otoka na celino. Ko se voziš sploh ne opaziš da gre tunel v katerega si zapeljal pod morje. Šele kasneje ko sem pregledoval zemljevid sem to ugotovil. Morje ob katerem se voziva je resnično posebne barve. Zeleno modri nežni odtenki vode v kanalu, ki deli otok od celine nama pričarajo občutek tropskih morij le palme pogrešava.
NADALJEVANJE NAZAJ