Main menu:
Človek skoraj ne more verjeti, vendar bolj ko se je ura bližala polnoči lepše in bolj sončno je postajalo, morala sva se sprehoditi do morja. Pogled na okoliške vrhove katere sva sploh prvič uzrla brez goste megle je bil čudovit. Valovi so na plaži puščali zanimive gravure, kot bi se kdo igral z velikim čopičem po peščenem platnu. Lilijana se je odpravila na foto safari za majhno ptico katera je skakljala po finem pesku obale in puščala za seboj zanimive odtise. Ob lovu na dober posnetek se je srečala s fantom ki je prihajal iz Dunaja. Sam je potoval že več kot mesec dni po Skandinaviji. Zapletli smo se v pogovor o potovanju in stvareh katere se nam dogajajo na poti. Tudi on je čakal na prosti termin, da si bo šel ogledat kite. Ko pogledam na uro ugotovim, da je že pol enajstih ponoči. Lesena hiša sredi kampa pa je popolnoma obsijana s polnočnim soncem, to pa je res nekaj lepega. Med najinim sprehodom se je tudi kamp dodobra napolnil. V teh krajih ni problema kdaj prideš, ker je cel čas dan in brez problemov postaviš šotor in pripraviš hrano. Dan po uri se počasi zaključuje in tudi midva se odpravljava spat. Danes pa se nisva skoraj nič prevozila le sedemdeset kilometrov, upam da se je tudi Zofka malo oddahnila. Vrvež okrog našega avtomobila ne pojenja, poleg naju so postavili šotora. Dve družini vsaka s po štirimi otroki starosti od pet pa do osemnajst. Glasnost pa je bila povečana že iz preprostega dejstva, da je bila vsaka družina iz druge države. Vendar kljub vsemu nama niso mogli preprečiti prijetnega spanca. Delno se za miren spanec lahko zahvaliva tudi rdečemu posebnežu iz naše dolenjske, katerega sva pri večerji popila. Takole kadar se potuje je dovolj že kozarec ali dva pa je že potreba po spanju večja. Danes pa nisva bila ravno zgodnja, deseti dan dopusta sva si res privoščila ob pol desetih sva prilezla iz avtomobila. Moram povedati da so vsa stekla v avtu popolnoma zatemnjena s tanko črno plastiko katera ne prepušča svetlobe. Ko sva stopila iz avta naju je presenetilo močno sonce, dan je bil kot iz pravljice. Modrina morja se je prikazala v najlepši luči kar je možno, vrhovi v ozadju so bili tako izraziti na nebu pa skoraj nobenega oblačka. Občutek sem imel da se vrhov lahko dotaknem z roko. Pohitela sva na obalo. Šele danes sva opazila koliko majhnih otočkov je posejanih vzdolž zaliva proti mestu. Danes pa je čas, da si ogledava mesto v sončnih žarkih. Do svetilnika na koncu mesta sva prišla hitro, ker pa se mi je zdelo, da bi bila slika s soncem obsijanega svetilnika z starim mestom v ozadju zelo lepa se odpraviva po pomolu proti koncu rta. Glej ga zlomka zdi se mi kot da se je megla vzela od nikoder obrnem se proti svetilniku pa ga že ni več na vidiku samo obris še zaznam. Nisem mogel verjeti svojim očem iz popolnoma jasnega obzorja se je v manj kot dveh minutah vsa okolica napolnila z gosto meglo. Še dobro, da je Lilijana pred tem slikala svetilnik od blizu. Tako imava vsaj spomin nanj kakšen je v soncu. Sprehodiva se do agencije kjer nama bodo povedali ali gremo na ogled kitov ali ne. V prostoru agencije je bilo precej ljudi, vsi pa so čakali na informacijo o odhodu. Dekle za pultom nam je razložila, da čaka klic kapitana ki je že na morju če so kiti na tem področju ali so se umaknili. Ura je bila pol dvanajstih mlada dama nas je po nekaj minutah obvestila, da naj se vsi ki imamo zvečer ob osmih plačane karte eno uro pred odhodom zberemo v tem prostoru. Super zgleda da nama bo uspelo. Dobre volje se odpeljeva do kampa kjer si bova danes v kuhinji pripravila kosilo. Ne spomnim se kaj sva pravzaprav jedla. Spomnim pa se da je bila na začetku dobra juha z mesnimi cmočki. Pa kozarca vina po kosilu se tudi spomnim. Časa imava še dovolj zato razmišljava da bi se odpravila na drugo stran otoka proti kraju Stave. Prvo se zapeljeva mimo baze proti Bleiku, potem pa namesto desno v mesto se drživa levo proti prelazu ki je med dvema vrhovoma. Meglice so poplesavale okoli naju, pa saj sva bila že navajena, zaradi nekaj uric sonca se pa tudi nisva tako razvadila. Toda glej ga vrag na vrhu prelaza ki je okrog dvesto metrov nad morjem sva prišla do nivoja do koder doseže megle. To ni nič drugače kot da si predstavljate kakšno diskoteko. Do pasu si v megli zgoraj pa obsijan z reflektorji. Prav tako je bilo tu. Spodnji del avtomobila je bil v megli zgornji del pa obsijan s soncem. Preko prelaza se je megla prelival kot slap preko pečine. Ko sem se obrnil nazaj od koder sva prišla sem videl samo meglo, pred seboj ko pogledam proti Staveju pa je dolina in v ozadju peščena plaža obsijana z soncem.