Main menu:
Naporna pot preteklega dne se je odražala na dejstvu kako pozno sva vstala in kako brezvoljna sva bila. Kavo sva si skuhala kar na avtobusni postaji, tisto malo nadstreška na postaji je bilo ravno dovolj da nisva bila mokra, ker je zopet rosilo. S kavo v skodelicah sva se zapeljala po otoku, da si ogledava kam sva prišla. Mesto samo je kar veliko. Ob robu mesta je tudi letališče, vojaško in civilno. Obalna cesta naju je vodila mimo raketne baze, katera se nahaja kilometer ali dva ven iz mesta. Vsi objekti baze so postavljeni med morjem in cesto. Na drugi strani ceste pa se strmo dvignejo visoki hribi. Cesta pelje preko nekaj manjših tunelov proti kraju Bleik ki je predvsem ribiško in turistično manjše mesto. Ob povratku v Andenes sva tik pred zadnjim tunelom opazila betonski plato pod cesto ob morju, ravno prav za pripravo zajtrka. Klasičen zajtrk z že rahlo osušenim kruhom je vseeno teknil. Zdaj ko sva se malo okrepila je bilo jutro videti takoj bol prijazno. Vrneva se pred velik svetilnik na koncu otoka, kjer je tudi muzej in turistični urad . Ogromno število ljudi se je že zbralo predvidevava, da vsi zaradi enega razloga ogled kitov v severnem morju. Pridruživa se skupini katero je vodil angleško govoreči vodič. Ogled muzeja je sila zanimiv, kar nekaj dejstev o kitih sem izvedel na novo ali pa so mi jih ponovno priklicali v spomin. Najbolj pa je zanimivo okostje kita glavača katero je v celoti razstavljeno v enem od prostorov muzeja. Okostje je dolgo kakšnih petnajst metrov. Ko smo eden za drugim skozi luknjo, na lobanji kita kjer hrbtenjača doseže možgane, otipavali veliko votlino kjer ima kit možgane sem si približno predstavljal velikost tega organa pri kitu. Ti kiti se potapljajo v velike globine morja kjer s pomočjo sonarja katerega imajo v glavi lahko lovijo globokomorske lignje in druge ribe. Ko se prijaviš in plačaš za ogled kitov z ladjo, ti organizator zagotavlja, da boš kita tudi resnično videl in to kar od blizu vsaj na petdeset metrov. V primeru, da te ne pripeljejo do kita se udeležiš izleta ponovno v naslednjem terminu. Ladja je srednje velika ribiška barka predelana, da je lahko na njej kakšnih petdeset do sedemdeset oseb, vključno s posadko. Karta za ogled je okoli sto evrov po osebi. Toda na najino žalost so bili že vsi trije termini v tem dnevu popolnoma zasedeni in tudi prva dva termina v naslednjem dnevu sta bila polna. Ostane nama samo čakanje če kdo odpove oziroma zadnji termin v naslednjem dnevu. Če bo vse po sreči greva naslednji večer ob osmih na odprto morje gledat kite, medtem pa morava poskrbeti za najino udobje. Odločiva se in poiščeva kamp kjer bova prebivala. Kamp pred mestom je postavljen na večjem travniku ob morskem zalivu v ozadju se lepo vidi na levi strani raketna baza na desno pa hiše ki so postavljene ob obali proti mestu. V sredini je postavljena večja lesena hiša v kateri se nahaja recepcija in kuhinja z velikim dnevnim prostorom v katerem je tudi sedežna in pa televizija. Poleg te večje hiše je še ena manjša v kateri pa je pralnic s pralnim strojem, tuši in toaletni prostori. V recepciji sicer ni nikogar na obvestilu pa piše da bo po peti uri popoldan prišel nekdo. Midva sva se že prav prijetno udomačila v tem okolju preden je sploh kdo prišel da se prijaviva. Toda to niti ni potrebno ker vse urediš ko greš od tu. Tuširanje pod vročo vodo je bilo odlično, končno sem se lahko tudi spodobno obril, da nebi kdo v meni spoznal pobeglega zapornika. Kljub slabemu vremenu sva si poleg avtomobila privlekla veliko mizo s klopema kakršne so postavljene po kampu, in sva si lepo pogrnila prt nanj postavila steklene kozarce na peclju in pa steklenico vina iz najine zaloge. Ob šumenju morja v ozadju sva lepo kramljala in podoživljala dosedanji dopust, počasi naju je pričelo hladiti kajti meglice so se vztrajno podile po celem zalivu. Potrebna je bila sprememba položaja, v dnevno sobo hiše se bova prestavila, morda ujameva kakšne informacije o vremenu. Res sva dobila nekaj informacij o prognozi vremena vendar ni bilo ravno po najinem okusu, toda nič ne moreš storiti. Da preženeva dolgčas se odpraviva v najino spalnico, jaz se spravim v pozicijo spečega hrčka Lilijana pa vzame v roke Norveški rumeni časopis. Verjetno so bile slike v slovenščini, ker mi je kar nekajkrat povedala kakšno pikantno novičko iz sveta zabave.
NADALJEVANJE NAZAJ