Main menu:
Samo kakšen kilometer ali dva iz mesta se pripeljeva do neverjetno lepe z belim peskom prekrite plaže. Kot v kakšnem tropskem raju samo palme še manjkajo. Temu primerno je bilo zasedeno tudi parkirišče. Avtodomov skoraj nisem mogel prešteti kljub lepemu prostoru kjer sva parkirala sva se odločila, da kosilo ne bova pripravljala tu ker je bilo ljudi kot na železniški postaji. Noge pa morava namočiti v arktično morje. Lažje reči kot narediti, kljub mrzli vodi sva vseeno "veselo" zakorakala v vodo. Če bi zaprl oči bi po občutku v nogah rekel da sem zakorakal v našo Sočo. Nadaljujeva pot in iščeva kraj kjer bova pripravila kosilo. Časa imava dovolj saj je ura šele pol enih. Med vožnjo opazim odcep v desno proti lepi dolini, zapeljeva se tja, da vidiva kam pelje cesta. Pot se je začela rahlo vzpenjati. Tu je potrebno opozoriti, da so skoraj vse ceste tu okoli na nič oziroma nekaj metrov nad morjem, za to lahko rečem da sva se vzpenjala preko prelaza. Pod cesto se nama je pokazalo veliko jezero neverjetno temno modre barve. Ko sva se začela spuščati po manjšem kanjonu proti drugi strani sva v daljavi uzrla prekrasen fjord ob katerem so postavljene rdeče lesene hiše na kolih. V vas sva se pripeljala po ozki cesti, tik pred cerkvijo pa so naju domačini ob poti začeli usmerjati proti parkirišču poleg cerkve. Hitro sva ugotovila, da imajo neko slavje zato sva se kar obrnila in se po cesti vrnila od koder sva prišla. Nekaj kilometrov preko hriba in že sva ponovno na cesti kralja Olafa. Po nekaj kilometrih naju cesta pripelje do tunela pod arktičnim morjem. Upam, da ni kot naš tunel na Viču kjer odpada omet. Cesta je prijetna za vožnjo, vidi se da ni dolgo kar so jo naredili. Ošiljeni vrhovi dajo slutiti kaj vse se je moralo dogajati tu v času formiranja otočja. Narava ima resnično smisel za oblikovanje. Ko se približujeva Leknesu pripeljeva do parkirišča ki na prvi pogled ni bilo ne vem kako privlačno. Toda ko sem iz avtomobila stopil ven in se odpravil nekaj metrov naprej okrog večjega nasipa zemlje sem videl prijetne nadstreške z mizami in klopmi vzdolž obale nad katero sva bila. Super tu si bova lahko pripravila kosilo. Takoj sva parkirala še malo bližje tem prehodu, tako da mi ni bilo potrebno nositi stvari ravno daleč. V nekaj minutah je že cvrčala slanina na katero sva oba komaj čakala, poleg pa še vsak dve pečeni jajčki in kozarček Cvička iz Golobinka pri Šentjerneju vam povem, da nama ni nič manjkalo. Klop na kateri sem sedel je bila ravno prav dolga in široka za mojo odejo preko katere sem se lahko zleknil po prijetnem kosilu. Dve uri je bil mimo kot bi mignil in morala sva se odpraviti naprej. Zapeljeva se do Leknesa kjer je večje pristanišče v katerem je bil parkirana ogromna potniška ladja. Imela je kakšnih šest nadstropij nad vodo. V mesto se zato nisva zapodila ker sva predvidevala, da bi lahko po mestu bilo ogromno turistov. Počasi se voziva po ozkih cestah na desni strani morje nad nama pa strmo skalovje. Preden sem naredil trideset kilometrov, to je kakšne pol ure vožnje je dobra hrana in pijača katero sem zaužil za kosilo zahtevala svoj davek. Telo se je moralo še dodatno odpočiti. Prvo parkirišče ki je bilo ob poti mi je bilo takoj všeč. Za naslednji dve uri pa ne vem več kaj se je dogajalo, vem pa da ko sem se zbudil sem bil ponovno pripravljen na avanturo. Še vreme se je v poznopopoldanskih urah malo popravilo. Približujeva se kraju Kongsjorda katerega se bova spomnila predvsem po družini tjulnjev katere sva lahko opazovala pri igri v večernem soncu. Ura je bila že pol osmih zvečer ko so mladiči in mame v mirni vodi zganjali norčije. Priznati moram da sva bila do okolice katera naju je obdajala že rahlo ravnodušna. To je posledica vseh lepot mimo katerih sva se vozila v iztekajočem se dnevu, toda tako je na takšnih potovanjih. Včasih peljeva mimo krajev za katere kasneje izvem kaj bi lahko vse videl. Vedno se potolažim, da bo drugič ponovno zanimivo priti v kraj kjer sva že bila in si ogledati stvar katero si še nisva ogledala. Ker v teh krajih sonce ne zaide, je dnevna svetloba tudi ponoči. Vem da se sliši malo neumno vendar ne najdem drugačne razlage za svetlobo katera te spremlja celo noč. Človek izgubi občutek za čas. Telo začne počasi opozarjati na dejstvo ki je neizbežno, spati bo treba. V danem trenutku pa me je na dejstvo o počitku opozorila kar sama narava prispela sva namreč na konec otočja. Andenes, od tu naprej ni več kopnega samo obrneva se lahko in se po drugi strani otoka vrneva od koder sva prišla. Toda to ni najin cilj, upava da se bova z ladjo odpravila na ogled kitov. Prvo pa je potrebno najti kotiček kjer bova prespala. Tudi pred muzejem o kitih je parkirišče katero je že kar dobro zasedeno. Vsi seveda že trdno spijo ko midva malo pred polnočjo parkirava med avtodomi najino Zofi. Moja strast po tehniki pa mi vseeno še ni pustila spati, moral sem preveriti če je kje kakšno Wi-
NADALJEVANJE