Stran 30 - BOLELI

Nadaljevati morava proti Bodo-ju kjer se bova verjetno vkrcala na trajekt če seveda ne bo cena previsoka. Na Lofotsko otočje kamor sva namenjena je možno priti tudi preko mostu in tunelov ter nekaj sto kilometrov dodatne vožnje. Ker je bila cena sprejemljiva, okrog osemdeset evrov, sva se postavila v eno od šestih vrst kjer se je  čakalo na vkrcanje. Trajekt je bil lepo opremljen in prijeten za potovanje. Če bi to lahko rekel še za vreme na morju bi bil večer izredno prijeten. Te dobre tri ure vožnje ne bi bile tako naporne kakor so bile. Zibanje  oziroma premetavanje levo in desno naprej in nazaj je bilo neverjetno, česa takšnega še nisva doživel. Kljub temu sem se odločil, da si v ladijski restavraciji naročim malo pomfrija. Ko sem ga postavil na mizo sem ga moral držati, drugače bi ga lahko jedel iz ladijskih tal. Na ladji so postavljeni monitorji preko katerih si lahko cel čas potovanja ogleduješ podatke o hitrosti ladje oddaljenosti do cilja in navigacijsko karto morja kjer smo se vozili, vsaj nekaj da sem se zamotil in sem tako pozabil na burno gibanje ladje. Vmes sva se spomnila na najino prijateljico Ireno in sva ugotavljala kolikokrat bi že nahranila ribice preko palube ali pa v stranišču. Po dolgih treh urah smo se dotaknili kopnega oziroma otoka pripluli smo v Moskenes pristanišče na Lofotih. Manjša stara ribiška vas bi bila verjetno ob kakšnem soncu prav prijetna za ogled.
Od tu sva se odpeljala nekaj kilometrov niže do kraja z najkrajšim imenom na svetu to je A sicer s krogcem na vrhu, tu se tudi konča cesta. Kar dobro zasedeno parkirišče naju je opozorilo na dejstvo da je kljub dnevni svetlobi ura že enajst ponoči. Gremo spat dovolj je bilo za danes in že se trudiva da hitro pozabiva večerni morski rodeo. Dobro jutro si rečeva kar malo pozno za naju, glede nato da sva na poti že osmi dan in ko se spomnim včerajšnjega rodea sva kljub vsemu vstala kar kmalu. Ura je osem zjutraj vreme pa kot sva že navajena rahlo deževno. Tu sploh nimava občutka ali pada dež ali so te padavine od gostih meglic ki se nam podijo nad glavami. Da sva lahko normalno zajtrkovala sem avto parkiral vzvratno pod nadstrešek pred turističnim uradom ki stoji ob skali skozi katero je izvrtan cestni tunel. Urad odprejo šele ob desetih tako, da imava kar nekaj časa. Čisto običajen zajtrk, maslo, marmelada in mleko sva pospravila kar hitro v dobre pol ure sva se že odpravila naprej.  Prva zelo zanimiva stvar, ki sva jo videla so lesena stojala na katerih so obešene ribe in se sušijo. Da pa sem  ujel v objektiv še lepši pogled na viseče ribe, sem moral splezati na skalo ob cesti, kar pa bi se kmalu končalo bolj tragično pri sestopu proti cesti mi je zdrsnilo in samo sreči se lahko zahvalim da sem se zvalil v smeri ceste ne pa obratno. Seveda pa sem prvo zagrabil foto aparat, da nebi z njim udaril po tleh. Vse dobro kar se dobro konča pravijo in tudi midva greva naprej. Sigurno bom bolj previden v bodoče ker te mokre skale niso za podcenjevati.
Kakor se premikava proti severu tako se nama izboljšuje vreme vsaj nekaj sončne svetlobe se je začelo kazati preko meglic, to pa pomeni veliko mavric. Ustaviva se pred mostom kateri prečka vhod v manjši zaliv Djupfjord kjer sva deležna prve čudovite mavrice. Kmalu na parkirišču pristopita k nama Avstrijca, ki sta se pripeljala na parking in naju prav lepo pozdravila češ poglej kje se sosedje srečamo.
Kar nekaj časa smo se pogovarjali od kje smo in kam gremo vsak je povedal del svoje zgodbe potem pa smo se lepo pozdravili in nadaljevala sta pot. Midva pa sva slikala mavrico na zalivom in jo mahnila naprej. Po cesti z imenom cesta kralja Olafa, ki se vije preko celega otočja sva se pripeljal do Reina. Tu sva se iz glavne ceste zapeljala v mesto. Majhno ribiško mesto premore muzej, poštni urad, gostilno in še nekaj lesenih hiš. Je pa tako očarljivo, da bi se človek kaj hitro preselil sem gor. Več sto metrov visoki vrhovi se strmo dvigujejo ob robu mesta. Človek dobi občutek kot, da stoji ob vulkanskem kraterju. Zaradi visoke vlažnosti ozračja se mavrice ustvarjajo ena za drugo, včasih pogledaš proti svetlobi in vidiš po štiri ali pet mavric. Ko pa hočem vse to slikati pa naletim na težavo, drobne kapljice iz zraka pršijo nepretrgoma, to ni dež ampak resnično droben vodni prah ki ga nosi veter.



NADALJEVANJE                                               NAZAJ