Main menu:
Z imenom te ceste je bilo pred leti kar nekaj smeha. Jas sem namreč mislil, da je to ime kraja ali pa vsaj regije po kateri se voziva. Vendar ne na kartah niti v navigaciji tega kraja ni bilo. Zaman sva iskala kraj Bla Wagen. Šele dosti kasneje sem nekje zasledil, da je to ime ceste katera pelje proti Norveški. Ob sedmih zvečer prečkava mejo z Norveško. Normalno sploh nebi opazila, če se nebi barva črte narisana po sredini ceste spremenila iz Evropske bele v rumeno katero imajo na Norveškem. Peljeva se proti Mo i Rani in bilo bi prav dolgočasno opisovati in naštevati kraje če se nebi naredilo nekaj izjemnega. Na najinih potovanjih po Skandinaviji sva že srečala razne živali od severnih jelenov kateri so se mirno sprehajali po cesti pa do lososov ki so pri svoji selitvi premagovali neverjetne brzice. Za njih je Lilijan enkrat razlagala da je prav neverjetno kako ti losi skačejo preko slapov. Čeprav losa pa še res nisva doživela v živo. In glej ga zlomka kakšen kilometer ali dva pred prihodom v veliko industrijsko mesto Mo i Rana, zagledava ob glavni cesti mladega losa. Mirno se je pasel na ozkem travnatem delu pred gozdom. Hitro ustavim avto, fotoaparat v roke in gremo v lov. Preden sem prišel do kraja kjer se je los pasel, sem ga uspel slikati le še v njegovo veliko rit, ki se je umikala v gozd. No tudi to je nekaj sedaj imava tudi sliko losa v naravnem okolju. Čeprav ni slikan v najprivlačnejši del telesa je pa vseeno slika. V mestu se zapeljeva do centra. Ustaviva se le toliko, da se sprehodiva do bankomata. Dvignem nekaj denarja, ker pa sem bil oblečen v kratke hlače sem bil deležen kar nekaj začudenih pogledov. Temperatura je bila namreč samo dvanajst stopinj pa še rahlo je deževalo. Imam pa res srečo da ni šel sneg. Pot nadaljujeva ob Ranfjordu. Skoraj sto kilometrov se voziva ob sami obali fjorda vseskozi pa naju spremlja rahlo zalivanje iz neba. Zvečer ob desetih se pripeljeva do kraja Kilboghamn in tu pade odločitev. Danes ne peljem več naprej, tudi če mi plačajo. Ko je dovolj je res dovolj tu se bova zaparkirala naredila večerjo in spanje. Da ne pozabim povedat, tu je tudi konec ceste. Naprej greva lahko samo z trajektom, ki pa pelje šele naslednje jutro. Sva pa izkoristila ta čas zelo koristno. Sanitarije so bile zelo lepo urejene in voda je bila tako vroča, da sem se lepo obril. V avto sem prišel odišavljen kot da grem na kakšno veliko slavje. Noč je minila kot bi mignil in kljub temu da naju zjutraj ni pričakalo sonce sva bila kar zadovoljna, vsaj deževati je prenehalo. Ob pol devetih se vkrcamo na trajekt in v naslednje pol ure nas kapitan po ozvočenju obvesti, da bomo vstopili v polarni krog. Na palubi smo se zbrali vsi ljubitelji slikanja in smo iz zibajoče ladje poskušali slikati oddaljeni kovinski globus. Ta je bil postavljen na enem manjšem otočku kakšnih dvesto metrov stran od plovne poti. Vreme ni bilo ravno lepo za slikanje, vendar vsaj nekaj za spomin je potrebno imeti.
NADALJEVANJE NAZAJ