Main menu:
Nižje ob cesti sva ustavila in se previdno približevala jasi, da bi prišla bližje tem pticam in jih fotografirala. Vendar ko sva prišla do jase kjer sva jih prej videla sta se ptici že umaknili v gozd, upam da bo drugič več sreče. Bližava se mostu, ki naju bo pripeljal v Stromsund , to je mesto ki je po mojem občutku nekako v sredini Švedske, midva pa še vedno naravnost po sredini proti kraju Storuman kjer se bova prečno obrnila proti Norveški. Odločila sva se, da prideva do otočka na jezeru kjer sva pred dvema letoma preživela enkraten dan in večer ko sva se potepala tu okrog. Do tja je kar precej kilometrov vendar sem ocenil da bova ravno v času kosila prišla do tja. Ta ocena je pri meni zelo natančna ker najino kosilo je vedno okrog dvanajstih oziroma najkasneje do devetih zvečer. Tu je asfaltna cesta rdeče barve verjetno zaradi materiala ki ga uporabljajo in je tudi zelo groba, Prav čutiš kako pobira pnevmatike na avtomobilu. Je pa verjetno pozimi boljši oprijem. Po dobrih dveh urah vožnje se pripeljeva do prijetnega kampa ob reki kjer sva pred leti kupila sladoled. Obvezno se ustaviva če nič drugega da Lilijana odda dobrote ki sva jih danes pojedla. Kratek počitek in zopet sva v sedlu še kakšni dve uri do našega otočka pa bo kosilo. No tudi meni se kdaj plan posreči in res sva malo pred drugo uro prispela na počivališče ob otočku, najin plan je tudi bil da bo vreme sončno toda ne vem kaj je šlo topot narobe in sva se morala zadovoljiti z vetrovnim in hladnim popoldnevom. Ker pa v takšnem vremenu čarobni otoček ni bil več tako čaroben sva se po dobrem kosilu, katerem je sledila sladica jagode s smetano, odločila nadaljevati potovanje proti Norveški. No sedaj pa ni več plana do kje še greva danes. Z glavne ceste naju zanese v Tarnabyu kjer se zapeljeva skozi majhno mestece od koder prihaja Ingemar Stenmark in še nekaj najboljših smučarjev, ker pa je vreme še vedno kislo se nama ne da niti iz avta na kratek sprehod in nadaljujeva proti meji. Peljeva se po cesti ki se imenuje Bla Wagen oziroma po naše modra cesta, verjetno je ime dobila po jezerih ob katerih se voziva zadnjih štiristo kilometrov.