JESEN 2007 - BOLELI

Pred nekaj leti sva se konec septembra odpravila na sedem dnevni jesenski dopust. Po krajšem razmišljanju sva se odločila za Normandijo, vse ostale podrobnosti pa sva prepustila naključju. Ker sem rahlo zaljubljen v zgodovino sem se to pot spogledoval z novejšo dobo oziroma obdobje druge svetovne vojne. Lilijana pa je v načrt vpletla svojo umetniško dušo in svojega najljubšega slikarja začetnika impresionizma Cloud Monet-a, torej pot vodi preko Givernya kjer je ustvarjal zadnja leta. Lepo sva se odpravila preko Avstijskih hribov proti Nemčiji v področje Baden-Wurttemberg. Tu sva se vozila po stranskih cestah skozi Schwarzwald (črni gozd) proti Francoski meji katero bova prečkala v bližini Karlsruhe-a . V Baden-Badnu, ki je na poti, se sprehodiva po rdeči preprogi, katera se vije skozi celo mesto. Občutek je kar prijeten, nekako pomembno se človek počuti. Po kakšni uri in po dobrem sladoledu greva naprej. Ko prečkava most čez Rheino sva v Franciji.  Obrneva se proti  Sait-Avoldu kjer je eno izmed največjih pokopališč Ameriške vojske iz časov druge svetovne vojne. Na gričkih pred mestom je postavljenih več kot deset tisoč belih marmornih križev. Človek se vpraša o smiselnosti sovraštva do sočloveka.
Po enournem postanku kreneva proti Dunkirku na obali katera gleda proti Angliji. Na poti sva se seveda peljala kar preko nekaj krajev kjer se bova ustavila kdaj drugič ko bo več časa za oglede. Skozi Belgijo sva se zelo hitro pripeljala do Angleškega kanala. No tu pa je prišlo do majhne spremembe, namreč ko sem iskal kje so maja 1940 leta ostali v obroč ujeti angleški vojaki več kot tristo trideset tisoč jih je bilo, sva se pripeljala do pristanišča od koder gredo trajekti proti Dovru. Ko sem opazoval  ta vrvež proti Angliji me je zagrabilo da bi preizkusil vožnjo po levi, rečeno skoraj storjeno.
Na agenciji kjer prodajajo karte so me takoj ohladili, da se zapeljeva v Anglijo in nazaj bi naju trajekt stal okrog sto šestdeset evrov. No to pa je kljub vsemu malo preveč in ko se že skoraj poslovim od  mlade dame na agenciji, mi je ona predlagala rezervacijo preko interneta kjer pa je cena karte petindevetdeset  evrov . Seveda interneta in računalnika nisem imel pri sebi, zato se je to dekle odločilo, da mi kar ona pomaga. Presedla se je za drugo mizo in mi preko neta rezervirala karto na njen računalnik in eto cenejša karta je tu. Temu se pa res lahko reče prijaznost do stranke. V naslednje pol ure sva že bila na poti proti Angliji. Vreme je bilo lepo sončno ko so se pred nami prikazale bele Doverske pečine. Pogled je res izjemen svetilnik na vrhu snežno belih pečin, nad njimi pa modro nebo z ravno pravšnjimi belimi oblaki da naredijo fotografijo lepo. Po dobri uri plovbe se dotaknemo otoka. Moram priznati, da mi je bilo prav prijetno pri srcu, ker sva prvič prispela v državo kjer še nisva bila.
Preko dovozne poti se spustimo v pristanišče in že smo na poti proti mestu, ops levi promet. V trenutku je bilo potrebno preklopiti. Ni problema jaz ob robu ceste kot voznik, Lilijana pa kot sopotnica ob nasproti vozečih avtomobilih, stvar je kar zanimiva. Peljeva se proti Walmerju to je desno od Dovra proti Sandwichu. Vožnja je potekala perfektno kot, da že od nekdaj vozim po levi, no saj nisem čisto prepričan morda pa res vozim tudi doma bolj po levi? Vse super dokler se ne ustaviva v prvi vasi katero imava na ob poti, parkiram in greva v vas. V trenutku ko hočem prečkati cesto ops skoraj katastrofa, glava pogleda v napačno smer in že sem na cesti, dobro da je domačin verjetno navajen nas divjakov iz kontinenta in je hitro odreagiral, drugače bi bil tudi jaz žrtev gledanja v napačno smer. Nekako nisem bil več pri volji, da si ogledava vas greva kar naprej, rečem Lilijani in že sva v avtu.
Hitro sva spoznala otoško muhasto vreme, v petnajstih minutah se je iz lepega sončnega vremena spremenilo v zoprn angleški dež. Kakor koli že preživela sva prijeten dan na otoku, zapeljala sva še do Londona, samo toliko da ga od daleč malo poduhava. Pozno zvečer pa nazaj proti Dovru kjer se morava do enih zjutraj vkrcati na trajekt za Francijo. Dolgo me že niso pregledali na carini, no tu so naju spustili preko poslopja kjer so naju malo povprašali kje, kam in kako in že sva na ladji. V res zgodnjih jutranjih urah prispeva na celino in že pospešeno iščeva prostor za spanje, resnično sem zelo utrujen.
Lahko noč. Ostale dni opišem v nadaljevanju. Noč sva prespala na počivališču v bližini Dunkirka, bilo je kratko počivanje. Jutro naju je pričakalo s sončnimi žarki in nežnimi modrimi barvami neba. Bilo je kar hladno, poiskati je bilo potrebno prvo vaško pekarno ob poti. Kdor je ljubitel kruha in pekovskih izdelkov mora v življenju vsaj enkrat priti v francosko vaško pekarno  oziroma po njihovo "boulangerie". Težko se je odločiti med množico tankih štruc katere štrlijo iz pletenih košar, da o pecivu sploh ne izgubljam besed. Najtežja pa je komunikacija. Skoraj  nihče ne zna drugega kot samo svoj jezik. Francosko pa tudi jaz ne znam, prisiljen sem se bil naučiti nekaj osnovnih besed katere pa verjetno izgovarjam zelo slabo. Nič ne de samo, da dobim kar bi rad imel. Torej sprehod do prve trgovinice in že greva iz mesta poiskati prostor v naravi kjer si bova privoščila zajtrk.Peljeva se proti mogočnemu visečemu mostu preko reke Seine v departmaju Meritime ki je v zgornji Normandiji. V Le Haver se nisa podala, ker bi nama vzelo preveč časa za delni ogled, greva raje po počitku in poznem zajtrku naprej v smeri Pont Leveque-ja. Kraj kamor se pripeljeva je urejen do potankosti, rože, krožišča, parkirišča in ulice vse je tako kot da bi pripravljali za kakšno pomembno prireditev. Po ulicah polno rož na hišah so pritrjeni neopazni zvočniki iz katerih se sliši prijetna glasba. Hiše so stare vendar vse lepo urejene, lekarna je urejena tako, da mi je bilo kar hudo, ker nisem rabil nobenih zdravil. Ob robu centra se bohoti katedrala St. Mihaela, kraj ki premore komaj nekaj več kot štiri tisoč duš je resnično lep. Običajno ne greva v vse vaške gostilne, toda v Cafe du Havre sva se vseeno odpravila, zavoljo vzdušja v sami vasi in tudi tu nama je bilo zelo prijetno. Kljub jezikovnim oviram smo z lastnico lokala dobro komunicirali in ni bilo nikakršnih težav z naročilom.
Po prijetnem počitku in dobri kavi v vaški gostilni se odpraviva v smeri večjega mesta Caen-a (Ka) katero je tretje največje mesto v tem departmaju. Mesto je ogromno tako, da bova znamenitosti katere so tu pustila za drugi obisk, pot nadaljujeva proti Caumont-u kjer je eden od znamenitih krajev izkrcanja v Normandiji to je Omaha Beach. V tem kraju je postavljen tudi muzej, katerega sva si ogledala. Opisovati vse kar je v muzeju je nemogoče, lahko samo povem, da sem po odhodu iz muzeja imel rdeče oči in robec v rokah. Upam, da si takšne muzeje pridejo ogledat tudi ljudje kateri se igrajo s človeškimi življenji (politiki in predsedniki).
Do marine v tem mestu se zapeljeva le toliko, da obrneva avto, vendar glej ga zlomka. Ko prideva do malega pristanišča opaziva, da so vsi čolni zasidrani kar na blatu. To si morava ogledati malo bliže, parkirava najino "Zofiko" in greva do obale. Hvala bogu, da nimam las drugače bi bil čisto razkuštran, tako je pihalo moral sem se  nagnil naprej, da sem lahko hodil. Vzdolž suhe in blatne obale, plimovanje je tu res neverjetno, sva opazovala množico ljudi kako nabirajo školjke, morda tudi rake. Hotel sem narediti sliko iz morske strani, katera je bila trenutno suha. Odpravim se od obale proti morju in stran od velikih valobranov, vendar že po dobrih pedesetih metrih opazim, da morje drvi proti meni. Tako hitre in divje plime še nisem videl, začel sem bežati proti velikim betonskim blokom valobrana in se pričel hitro vzpenjati proti vrhu na varno. Pozneje sem opazil, da imajo ljudje, ki nabirajo školjke ob obali postavljene opazovalce kateri opazujejo morje in o gibanju obveščajo ostale. Res pa je, da toliko školjk še nisem videl na enem kraju. Po razgibanem ogledu marine se odpraviva proti kraju kjer so se zavezniki izkrcali.
Omaha beach, skulptura na obali označuje kraj kjer so se zavezniki drzno izkrcali pred obramno linijo nemcev. Slike iz muzeja oživijo zdi se mi, da slišim reglanje strojnic in krike vojakov ki v valovih prihajajo iz morske strani in poiskušajo zavzeti položaje na manjših vzpetinah kjer so nemški položaji.
Sprehodiva se okrog nekaterih podzemnih utrdb in se počasi odločiva za odhod.
Odpraviva se v smeri Giverny-a kjer bo prišla na svoj račun Lilijana in njena umetniška duša. Na poti poti vrtovom Claude Monet-a , se peljeva skozi Louviers. Ustaviva se na parkirišču vzameva foto aparat in greva proti centru kjer so običajno najlepše zgradbe. Tudi tokrat je bilo to pravilo potrjeno. Cerkev v centru je nekaj neverjetnega, prava gradbena mojstrovina škoda je le to, da je bila zaprta. Po krajšem ogledu greva počasi proti avtu in naprej proti Giverny-u, od tu pa do Pariza je komaj sto kilometrov. Moram povedati, da je ta način potovanja zelo aktiven in zgoščen veliko stvari si je potrebno ogledati v kratkem času, na voljo je le nekaj dni za celo potovanje, toda ni problema sva že navajena .
Pred prihodom do Giverniya bom tudi zaključil ta del potopisa. Nadaljevanje sledi.