Main menu:
Super skoraj vse je bilo tako kot sem si zamislil le, da sem pozabil, da sem tako počel pred več leti zdaj pa ne gre več tako, okrog pol šestih sva se pripeljala do počivališča na Lomu, pa sem bil tako zaspan, da sem rabil malo počitka pa se po desetih minutah še vedno nisem mogel skoncentrirati na odhod. Potrebno bo uporabiti posteljo v zadnjem delu avta vsaj za pol ure sem sporočil Lilijani, tudi ona se je strinjala s tem in se mi celo pridružila saj pač nima kaj početi te pol ure.
Toplota v avtomobilu naju je prebudila, kako se je v tem kratkem času tako ogrelo skoraj človek ne more verjeti, pogledam na uro in glej ga zlomka ura je pol desetih zjutraj in sonce je že visoko na nebu, no to pa je bil počitek sva si mislila in sva se z nasmehom na ustih in pravkar skuhano kavo v rokah odpravila naprej proti Italiji. Pot po Italijanskih avtocestah ni ravno vredna opisovanja, dolgčas in pa divji Italijani, dokler ne pripeljeva do niza tunelov med njim tudi nekaj takšnih, ki zavijajo in v enem od desno zavitih tunelov pa se je zgodila skoraj katastrofa, nekaj trenutkov pred najinim prihodom v tunel je voznik izgubil oblast nad avtomobilom in ga je metalo po tunelu levo in desno pri tem pa je pustil za seboj velike kamne katere je polomil od robnikov in kar nekaj rezervni delov svojega avtomobila. Zahvaljujoč hitri reakciji voznika pred menoj ki je resnično bliskovito vklopil vse smernike sem začel zavirati in se izogibati oviram na poti med drugim je bil na desni strani tudi nesrečni voznik ki je lezel iz svojega avta. Gospa Fortuna naju je verjetno pripeljala mimo vseh ovir in pripeljala sva preko predora, na prvem izvozu sva šla iz avtoceste. V naslednjih nekaj minutah sva po radiju slišala obvestilo, da je tunel zaprt in da je bilo v nesreči udeleženo več kot devetnajst vozil. Res sva lahko srečna, da se ni najin dopust končal že po nekaj urah.
Pot nadaljujeva po lokalnih potek ki se neumorno vijejo skozi ozke krajevne ulice. Kar hitro ugotoviva, da bova na takšen način, kar dolgo vozila in se ponovno odpraviva na avtocesto. Kot bi mignil sva preko velikega števila mostov in tunelov pripeljala do majhne kneževine Monako. Tu sva se seveda zapeljala en krog mimo znamenitih lokacij, katere poznamo vsi zahvaljujoč formuli 1. Ura je bila okrog petih popoldan ko sva nadaljeval pot, preko Nice proti Antibesu kjer bova poiskala kamp. Okrog sedmih zvečer sva že pripravljala večerjo v kampu po večerji pa nekaj sladkega in kozarec vina s katerim nazdraviva, ker sva srečno prišla do sem. Še ogled sanitarij v kampu in odpraviva se na zaslužen počitek.
NAPREJ
NAZAJ